Drsajoči koraki in vrteča se kolesa

Plesni klub Zebra je dve predstavi Čarovnik z voza že razprodal

Najprej je bil Čarovnik z voza. Samo naslov, torej. Potem je nastajala zgodba, kakor nastajajo mnoge: vsak od soustvarjalcev je dodal malo, dokler se ni spletla smiselna celota. Napisana je v jeziku plesa, občinstvu pa ga prenaša plesna skupina, sestavljena iz osmih parov nog in osmih vozičkov. Po parketu drsijo v ritmih sambe, jiva, salse, rumbe, tanga, džeza … V četrtek in petek bodo plesali v Stari mestni elektrarni.

»Povsem navaden dan je. Ljudje hitijo po opravilih, ljubeče in lahkotno je njihovo življenje. Prepuščajo se radosti življenja, ko v deželo privrši uničevalen vrtinec. Pretreseni prebivalci uvidijo, da jim je vrtinec odpihnil življenjsko moč, jim ukradel radost, strast, ritem in estetiko.« Tako plesalci iz skupine Zebra – pretreseni prebivalci – zaplet, ki ga razreši vsemogočni čarovnik, čarovnik z voza, opišejo z besedami. V jeziku plesa, kakor je njihov način izražanja poimenovala članica skupine Nina Wabra Jakič, po parketu završi skupina plesalcev, obutih v plesne čevlje in sedečih na invalidskih vozičkih. Stopalom, ki lahkotno drsijo, sledijo kolesa, ki jih upravljajo dlani. Delujejo tako vsakdanje, da se niti obiskovalcu, ki se prvič znajde pred takšno plesno skupino, v misli ne pritepe stereotipna podoba plesnega para, prepletenega v tesen objem.

Učijo se skupaj

Tokrat so se zbrali na vaji pred predstavama, ki ju bodo v četrtek in petek uprizorili v Stari mestni elektrarni. In kakor je pogosto pred vajami vseh vrst, so se v njihovem razpoloženju prepletali zagnanost, igrivost in pričakovanje piknika, ki jih je čakal ob koncu delovnega dopoldneva in letošnje sezone. »Vsako leto pripravimo z Društvom študentov invalidov Slovenije eno predstavo, za prihodnje leto že načrtujemo novo, tokrat bomo sodelovali z baletniki iz Opere,« je napovedal Klemen Pirman, eden izmed koreografov Zebre, prvega kluba plesa z vozički (wheelchair dancing) pri nas. Pravzaprav se je začelo s skupino Step’n’roll, ki je nastala na pobudo članov Društva študentov invalidov Slovenije in jo je kmalu prevzela plesna učiteljica Petra Škofic, takrat edina v Sloveniji z licenco za poučevanje plesa invalidnih oseb. Klemen Pirman je bil nekaj časa njen soplesalec in tako je tudi priplesal med invalide, zdaj pa je polovica para (druga polovica je Barbara Šamperl), ki dosega uspehe na mednarodnih tekmovanjih.

Ko se je prvič srečal s plesalci invalidi, ni vedel, kaj pričakovati. »Potem pa me je prevzela pozitivna energija, ki jo oddajajo, neposrednost, iskrenost …« je navdušeno našteval. Kmalu je tudi on šel na tečaj v Anglijo in pridobil licenco za poučevanje plesa na vozičku. Zdaj njegova oprema niso več le plesni čevlji, ampak večkrat sede tudi na voziček. In pogosto s tem ne dojame zgolj načina gibanja invalidov, ampak dvigne samozavest plesalcev, ki niso le ovirani, ampak tudi obremenjeni z nenehnimi opozorili, da nečesa ne zmorejo. »Invalide je pogosto strah pridružiti se skupini, saj mislijo, da ne morejo plesati. Dokler ne poskusijo.« Ko se vživijo, sprostijo, usvojijo korake, tudi sami sodelujejo pri koreografijah.

In tudi invalidi niso prav nič izključujoči, ko sprejemajo hodeče soplesalce. Pridejo lahko vsi, tudi tisti, ki se prej niso ukvarjali s plesom (Zebra ima 22 plesalcev, enajst jih je na invalidskih vozičkih). »Pomembni sta volja in želja,« je dejal Klemen. »Učimo se drug ob drugem,« pa je dodala Nina Wabra Jakič, ki je na vozičku, odkar je pred štirimi leti doživela hudo prometno nesrečo. S Klemnom sta se pravzaprav poznala že prej, oba sta namreč delala v grosupeljskem Kongu, Klemen je bil barman, Nina organizatorka dogodkov. »Takrat sva se večkrat pogovarjala, da bova šla kdaj skupaj plesat, na salso,« je povedala Nina, Klemen pa nadaljeval: »A vedno je zmanjkovalo časa. Potem sem jo srečal enkrat na Soči [center za rehabilitacijo], osupel: ‘Kaj pa ti na vozu?!’ No, zdaj končno pleševa skupaj!« Nina, ki se prej ni učila plesati, se je nasmejala nenavadnemu naključju. Odkar pleše na vozičku, je že osvojila več odličij na mednarodnih tekmovanjih.

Deset km/h

V Čarovniku z voza sta Nina in Klemen le eden izmed parov, kajti v vsej predstavi se ti dodobra premešajo. Vaje so začeli razporejeni v dve vrsti, ob plesalkah na vozičkih (pol jih je na navadnih oziroma plesnih, pol na električnih) so se v plesno držo razporedili njihovi hodeči partnerke in partnerja – poleg Klemna še Gregor Plestenjak. Sicer sodelujeta v predstavi iz vrst pripadnikov moškega spola tudi Matej Grubič in Manuel Wango, ki ju na tej vaji ni bilo. Zadnji nastopa v vlogi čarovnika in je tisti člen skupine, ki jo dela mednarodno; prihaja iz Avstrije.

»Preden se začne predstava, glejte, da boste na pravi strani odra. Da ne boste potem dirjale sem ter tja,« je koreograf Andrej Novotny porogljivo opozoril vozeče se Zebre. Kajti zlasti tiste na električnih vozičkih lahko res dirjajo. Kako hitro? »Moj gre deset kilometrov na uro,« je razigrano prišepnila Tina Cerk, ko se je pripeljala na drugo stran prostora in parkirala na mestu, ki ga je morala zasesti. Mimogrede je navrgla še, da so tudi mnogo hitrejši, več časa za klepet pa ni bilo, kajti program je šel naprej.

Andrej je premotril dvorano in začel preštevati korake. Kar je na začetku morda delovalo nekoliko kaotično, se je spletlo v celoto, ko se je iz zvočnikov zaslišala znana pesem Billa Withersa Ain’t No Sunshine When She’s Gone. Hodeče plesalke so stopicljale okoli navideznega škafa z navideznim grozdjem, ki sta jima ga s čisto pravo brento dostavili soplesalki na vozičkih. Koreografu se je obraz tu pa tam razlezel v nasmeh, v enem trenutku si ga je pokril z dlanmi in zmajal z glavo, toda končna ocena je bila opogumljajoča: »O. K., ni bilo slabo!« Stopili so na kup, podebatirali in ponovili, dokler ni bila edina koreografova pripomba: »Še malo več živahnosti in igrivosti.« Koliko pa sploh lahko na vozičkih migamo s telesi, je zanimalo Tino. »Plesalci na vozičkih imate dovoljenje, da med sambo ves čas migate, kolikor se le da!« je odgovoril Andrej.

Kajti sledil je ples, kjer je bil vsak gib nadzorovan, tudi na vozičkih – tango. »Zviška gledaš desno,« je zvenel ukaz tistim, ki so sukale kolesa. »Joj, gotovo se bom zmotila, ker vedno pogledam tja, kamor vrtim,« se je začela smejati Mojca Škrbec. Noge se tokrat niso ovijale okoli plesalcev, ampak so iskale prostor okoli vozička, in ko so se zavrteli, se je gotovo prej zvrtelo tistim na nogah kot tistim na vozičkih. A naposled se je vse končalo usklajeno: ko so hodeči naredili blokado z nogo, so jo vozeči se z glavo. Andrej je odredil odmor: »Samo pet minut, za eno cigareto!«

Plesni vozički

Novotny se je skupini pridružil pred dvema letoma, zdaj vadijo dvakrat ali trikrat na teden. Z osnovno komunikacijo si ne dela skrbi: »Korak je korak, ni pomembno, ali ga delajo noge ali kolesa. Vsi natanko vedo, koliko se morajo premakniti.« Koreografi morajo poznati diagnoze plesalcev na vozičkih in pri gibanju se praviloma prilagajajo tistemu, ki je najpočasnejši.

Kljub vsemu se rahle nerodnosti rade zgodijo. Pohoditi se resda ne morejo, so se pa že malce povozili, kakor so se smejali med odmorom. Pri navadnih vozičkih to še ni takšen problem, bistveno težji so električni. »Moj ima 143 kilogramov,« je vzkliknila Tina. In to je problem tudi na gostovanjih. Če ni klančin ali dvigal, potrebujejo res nekaj krepkih, da jih po stopnicah nesejo v dvorano.

A tudi če dobijo dostopno dvorano, je še vedno vprašanje vseh drugih ovir, denimo dostopnosti odra ali stranišč, so nizali težave, ki jih hodeči še opazimo ne. Niti tega, da imajo tudi invalidi svoje plesne čeveljce, to so plesni vozički, ki so laže vodljivi, predvsem lažji, a seveda spet »drag šport«. Nekaj jih v klubu vendarle imajo, pridobili so jih tudi od kolegov iz tujine. A čeprav »plesnih čevljev« ni dovolj, med druščino ni bilo čutiti nikakršne nejevolje. »Vse se da,« je brezskrbno sklenil Andrej Novotny.